Domov
Mati Marija
| Hvaležnost |
 |
Hvaležnost je lastnost, ki sem jo v svojem minulem življenju "uspešno" tajil. Po moji prestani poti sem spoznal, da sem svoboden samo takrat kadar pustim čustvom prosto pot.Peta plošča Peta plošča : Mati Marija
Mati Marija: »Priredba italijanske Mama Leone je izpoved otrokom, ne le mojim. Tistim, ki vsako leto za božič pri odpiranju daril pogrešajo enega od staršev …« Zadnji moj valček: »Leta 2006 sem pel prijatelju za abrahama in izgubil glas. Hodil sem v Ljubljano na zdravljenje. Zdravnica me je vprašala: 'Kadite?' Ja, bova eno prižgala? 'Ne zafrkavajte se. Kaditi najbrž ne boste prenehali,' je rekla, 'a vsaj zmanjšajte.' 40 let sem kadil, inhalirati sem začel že v tretjem razredu. Potem pa sem čez noč pozabil kaditi. Popolnoma sem prenehal. In takrat je nastala ta pesem; tako zelo sem si želel, da bi mi bog spet povrnil glas. In mi ga je res. Zdaj precej laže pojem, več zdržim, sem se pa malo zredil.« Srce krivo je: »Tipična slovenska zgodba: mlad par uživa srečno življenje, mož ji naredi otroke, ji sadi rožice, nosi darila, hodi pridno v službo … Potem pa pride mlada frklja, ga zgrabi za organ in vso družino odnese k vragu …« Sledil bi ti: »Izpoved mojemu očetu. Bil je izjemno pokončen človek in velik poštenjak. Vzgajali so me v cerkvenem duhu, on je vse življenje igral harmonij na koru, mama je pela, jaz sem bil ministrant. Ampak pred oltarjem sem vedno blefiral slabost, češ da ne smem gledati v sveče; poslali so me v klop, od koder sem lahko gledal punce v zadnjice (smeh). No, pesem sem očetu posvetil zato, ker so vsi okrog mene mislili, da očeta nimam. Ker sem ga vse življenje tajil. Tisoče noči sem mu uničil, ko me je čakal, da sem se pijan vračal domov, po tem ko sem razbil dvajset avtomobilov in podobno. In lovila sva se po bajti, ker mi ni dovolil, da bi ljubice pri meni spale. Dostikrat me je prebunkal, tudi pručke so se lomile na mojem hrbtu. Ampak jaz mu vse oprostim, ker sem bil res barabin.« Madež na duši: »Tudi to pesem sem napisal mami, ker sem jo nekoč zatajil. Nekega dne sem, da bi se bahal pred razredom, v šolo prinesel celo torbo streliva – patronov in bomb. Seveda so mamo klicali v šolo. Bil je zasnežen zimski večer. Šli smo iz šole in čakali avtobus. Mimo se je pripeljala mama s kolesom, jaz pa sem se obrnil stran. Sošolec me je vprašal: 'Ali ni to tvoja mama?' Ne, sem rekel, ker nismo tako revni, imamo avto in moja mama se ne vozi po takem s kolesom. Ker se ji do njene smrti nisem opravičil, sem se ji zdaj s to pesmijo.«
|
||||
S to ploščo želim poravnati dolg do meni dragih ljudi, katere sem z svojimi dejanji nehote prizadel.