Snov za ploščo in predvsem njena naslovna pesem "Ne budite me vas prosim" je nastajala v času mojega zdravljenja v Begunjah, ki mi je pomagalo prebroditi moje najhujše življensko obdobje.

Za to bom do konca svojega življenja dolžnik vsem, ki so mi tam pomagali uzreti luč na koncu izjemno dolgega predora - še posebej moji družini.

Naslovno pesem sem posvetil vsem mamam tega sveta, ne glede na barvo kože ali veroizpoved.

Tretja plošča :
"Ne budite me, vas prosim"

Podarila mi življenje v hudih bolečinah je,
me vodila in učila,dala mi ljubezen je.
Izgubljen sem v svetu taval,
me sprejela je nazaj,
brez pogojev, brez plačila,
sem pri njej imel svoj raj.

Ne budite me vas prosim,
v moje sanje je prišla,
mi pobožala je lice, kakor angel je bila.
Ne budite me vas prosim,
veter sanje mi bo vzel,
vedno v srcu jo bom nosil
in nekoč za njo odšel.

Ko prišel je dan slovesa, duša krvavela je,
rad bi toliko ji rekel, a bilo prepozno je.
Rana je še vedno živa,
ne posujte jo s soljo,
ker ne morem pozabiti,
ker pogrešam jo močno.

Ko na nebu sonce vzhaja
in nov dan odpre oči,
zdi se mi da spet prihaja,
skozi vrata se smeji.
Da po kruhu zadišalo,
bo tako kot je nekdaj
a zavem se še prekmalu,
mame več ne bo nazaj.


Vedno v srcu jo bom nosil
in nekoč za njo odšel.