Besedila
| Intervju |
 |
|
»To so knjige mojega življenja,« pove Stane Vidmar, ko v svojem »hangarju« v Strahinju, polnem modelčkov motornih letal, na mizo ponosno položi svojih pet samostojnih albumov. Nekoč pevec skupine F+, zdaj ljubljenec dam v zrelih letih, ki rade poslušajo čustveno izpovedne šlagerje, v svojih pesmih obračunava z burno preteklostjo. Mnoge starejše dame so bile v zgodnjih osemdesetih oboževalke njegove skupine F+, ki se je z uspešnicami, kot sta bili Ljubim tri dečve in Lili, postavljala ob bok Hazardu in Gu-Guju. Leta 1984 so se razšli – sprti zaradi denarja, žensk in alkohola. Niso govorili vse do letos, ko so se po 25 letih spet priložnostno združili za radijsko oddajo Štos Dragan Buliča. Po F+ je Stane Vidmar leta 1992 dobil priložnost, da pri takrat sicer že poslavljajočih se Avsenikih zamenja Alfija Nipiča. S Heleno Blagne je takrat posnel Avsenikovo Ciganka, glej, a ni dolgo vztrajal. Vilko, ne mi s tem!»Vilko mi je rekel: 'Polke ti krasno ležijo, za valčke pa bo treba še malo izpiliti tehniko.' Joj, sem mu rekel, Vilko, ne mi s tem, sovražim šolo! Jaz sem bil namreč napreden učenec, že pred 40 leti sem delal devetletko – ker sem prvi razred ponavljal zaradi cvekov! (smeh) Priskrbel mi je učiteljico, ki mi je pokazala vaje za petje s prepono. Rekel sem ji: 'Oprostite, lulat me tišči.' Šel sem na stranišče in ušel. Tako sem končal z Avseniki.«
Potem se je umaknil s scene in dolga leta kot navdušen ribič potoval po svetu. Konec devetdesetih pa je spet začel snemati. Prvi samostojni album je poimenoval Mati, pojem ti pesem, na naslovnico pa je dal fotografiji sebe in svoje mame. »Moja ljubezen do mame nikoli ne bo izpovedana in potešena, nikoli se ne bom mogel popolnoma opravičiti za vse, kar sem ji (nehote) v svojem utrganem življenju storil,« pravi Vidmar. Smrt ga nočeMama je bila zelo ponosna, da je sin posvetil cede njej. »Potihem pa si je želela, da bi bila spet na naslovnici, če bom izdal še kak cede. In začnem pripravljati svoj drugi album Kar bog je združil. Na naslovnico sem dal svojo poročno fotografijo, na kateri je tudi moja mama, ki mi je bila priča. Cede je bil narejen, naslednji dan sem ji ga nameraval pokloniti. A mama je ponoči umrla! Cedeja ni nikoli videla.«
Takrat se je začela kalvarija s Stanetovim zdravjem. Depresija. Na površje je bruhnila vsa preteklost. »Vse bedarije, ki sem jih počel, alkohol, ženske, ki so me tožile zaradi otrok … Zasovražil sem potovanja, imel sem že natančne načrte, kako se bom z avtom zapeljal čez previs, pa v betonsko ograjo … Večkrat sem že držal cev na sencih … Ampak vsakič sem odšel z občutkom, da me smrt še noče, da moram na tem svetu še nekaj narediti. To je bilo najhujše obdobje za mojo družino, ker se nisem z nikomer pogovarjal …« Niso mu mogli pomagati ne zdravniki ne tablete. Potem pa se je končno odločil za zdravljenje v Begunjah. Tam je nastala njegova najbolj čustvena izpoved in njegova največja uspešnica Ne budite me, vas prosim, priredba španske Tu no llores mi querida. Ljudje so ga spet začeli klicati na odre. Zapravlja še vedno enako»Ljudje se v mojih pesmih najdejo, zato sem tako iskan in poslušan. Sam sicer besedil ne pišem, vendar svoje zgodbe izpovem Veri Šolinc in ona jih pretopi v besedila.« Zdaj je Stane spet na nogah, uživa v Strahinju, snema albume in nastopa. Letnic svojih cedejev ne ve na pamet. Tudi rojstnih dnevov ne praznuje niti praznikov, ker je raje vesel vsakega dneva. »Zapravljam pa še vedno enako. Le da so mi nekoč denar pobirali alkohol in ženske, danes pa aviacija in ribolov.« Alen Steržaj , 2009
|
||
